Zdelo se je, kot bi pajek v tem jutru razpel svojo mrežo le zato, da bi vanjo lovil prve sončne žarke. Še preden se je vsemogoča zvezda dvignila nad obzorje in osmislila planet, so barjanske ravnice spale pod belo odejo kremaste megle.
V modrikastih odtenkih zarje, so še pred vročino dneva, štorklje z veliko vnemo prečesavale travnik in upale, da naletijo na tisti dan najbolj nepazljivo miško.
V neslutenih podrobnostih je iz pokrajine, kot lena reka odtekalo poletje in obstajali so kotički v prostoru in trenutki v času, ki so to jutro govorili o prihajajoči jeseni.
Niso več daleč dnevi, ko se bodo z mnogimi drugimi nomadi neba tudi štorklje dvignile na zadnjih toplih stebrih kipečega zraka in prepustile prostrane barjanske ravnice, da utonejo v zimski sen.