Edina stalnica v življenju so spremembe. Kako ironično torej, da smo kot vrsta ustvarjeni in napolnjeni z mehanizmi, ki nam narekujejo, z notranjimi vzgibi in zunanjimi dražilci, da se jim upiramo kot mačke vodi.
Koliko ljudi vam švigne skozi misli, ko vam rečem, da se spomnite na nekoga, ki je še nekaj dni nazaj tožil o tej prekleti poletni vročini, pa čeprav smo sredi poletja in to prav tega poletja, ki se tako neokusno in nepredvidljivo pojavlja vsake tričetrt leta. Iz leta v leto. Že desetletja, da si ne drznem v teh klimatsko občutljivih časih eskalirati kar na tisočletja. Kdo bi lahko predvidel kaj tako nezaslišanega. In potem pomislite na tega istega homo sapiensa o čem vam jambra in toži, ko se pozimi temperature spustijo na nezaslišanih -5*C... prekleta plundra.
Ja pa sej nihče ne pravi, da smo popolni, in radi imamo tudi te toplo/ hladne nestanovitneže.
In kot se spreminja vse, tudi letni časi, tako se spreminja tudi doživljanje našega notranjega sveta. In kaj je fotografija (o kateri bo v resnici večinoma tekla beseda na tem blogu), če ne izraz naših notranjih vizij, navdihov, in želja.
Zatorej torej sledeč blog.
Nekaj se je spremenilo. V meni je navdih, dolgo sem se mu upiral, kot se že leta in leta teh prekletih nepredvidenih poletnih vročin in zdaj sem se vdal in napisal prvi blog v zadnjem desetletju.